Pozdravček
No pa sem spet tu. Že dolgo nisem pisala, sam tokrat na žalost ne ker bi se tako veliko dogajalo, ampak ker se tako malo.
Pa da začnem z mojim krajšim obiskom doma. Sama pot domov (to je bil dopust od 25.07-11.08) je bila dolga. Tukaj sem odšla iz Osake, kar niti ni tako daleč, v primerjavi s Tokyem. Na letalu nisem mogla kaj preveč dobro spati, ker sem sedela na sredini, dobesedno na sredini, tako da … ne bom zgubljala besed. Pač vsaka pot, ki vzame več kot dan je naporna. Sem pa imela tudi nekaj sreče, saj je letalo pristalo v Benetkah malo prej, prav tako so prtljago hitro dali naprej, in sem zaradi tega ujela en bus prej. Na busu sem srečala … se pogovarjala z eno Angležinjo, ki mi je nato pomagala, do kart na železniški postaji ter me usmerila. Tako kot bus, sem prišla tudi na en vlak prej. Mami sem uspela sporočiti, kdaj bom v Gorici in tako se je moja pot zaključila doma, kjer sem šla tudi hitro spat.
Oba tedna v Sloveniji, Ljubljani sta minila zelo hitro, kljub dežju. Na žalost se nisem mogla iti kopat, kot tudi ne preveč hodit ven, ampak sem pa srečala večino prijateljev. Na žalost ne vseh, saj so bili nekateri odsotni iz Ljubljane . Pa drugič.
THANK YOU ALLLLLLLLLLLLL for taking your time and for making my stay GREAT!!!!
O tem kaj vse sem doma počela in to, niti ne bom razlagala, saj je bila večina, ki bere blog prisotna J
Pot domov je bila prav tako dolga, vendar na žalost tudi bolj naporna. Na letalu iz Moskve do Tokya mi je bilo slabo in vse. To se mi je prvič zgodilo, da bi me pot tako utrudila in sumim, da je bila hrana pokvarjena. No kakorkoli že. Ko sem prišla v Tokyo, sem si kupila za en del poti karto za Shinkansen, ter tako uspela priti domov še isti dan. Na železniško postajo sta me prišla iskat Rok in Takako. Doma sem se samo zgrudila v posteljo (ura je bila čez polnoč) ter spala nasedanjih 11 ur kot ubita.
Domov sem prišla v četrtek zvečer. Naslednji dan so me nato povabili, če grem na izlet na morje. Sem bila preveč utrujena tako, da sem ostala doma, sem pa v soboto šla skupaj z Rokom in ostalimi v Tokushimo na awa-odori ali festival plesa. Na ta isti dan je imela tudi Riruna nastop, katerega sem pa zamudila. Vendar je po tem nastopala še 2x tako da sem predvidevala, da je še dosti priložnosti.
Ko smo prispeli v Tokushimo, sem se preoblekla v kimono (samo čez krilo čez) ter skupaj z drugimi odkorakala med ljudi. Sam festival je bil v redu. Veliko ljudi je plesalo, predvsem ta najmlajši so bili luštkani. Spoznala sem tudi nekaj novih ljudi, vendar si nismo izmenjali telefonskih, ker so se skozi menjavali in plesali ter ker sem pozabila vprašat, ko sem še imela priložnost. Naših tujcev je bilo kar nekaj, Alex, Thomas, Lorianne, Ian, Shizuka, Matt in še veliko drugih, med drugimi tudi novi JETs, ki so prišli ko mene ni bilo.
Proti koncu Awa-odori sem se nekako začela pogovarjati z gručo Japoncev in je bilo … zanimivo. Zabavni so Japonci, ko malo spijejo, pa tudi naši so bili dobre volje. Okoli desetih se je nato Alex odločil, da bi bilo dobro da gremo, da bi prišli ven iz mesta, preden se festival čisto konča. Ker je bil on voznik, smo odšli (on, njegov kolega iz Osake, Rok in jaz). Kupil si je nov avto, neki special adition beli … pač avto. V Takamatsu naju je pustil pri Symbol tower (tam sva imela kolesa), tako da sva bila z Rokom ene pol ure za tem doma. Dan je bil fin. Čeprav sem pričakovala malo več … Ampak OK, zabavali smo se in to je to kar je pomembno.
Bom na tem mestu zaključila in se slišimo kasneje. Jaz si grem sedaj delat za jest J
PP
Lea
Ps- bom še naprej pisala blog, ker raje berete kot gledate ;-)
pps - slike dodam kasneje ... verjetno
No comments:
Post a Comment