Še zadnja dva dneva

V Kyoto sem se podala zaradi dveh razlogov. Prvi so bile sakure in drugi je bil tempelj Fushimi Inari. Saj vem, da sem videla že veliko sakur, sam je rečeno, da jih je potrebno videti v Kyotu vsaj enkrat in tako je bil to ta moj enkrat.

Ker sem prišla v Kyoto že zjutraj, ljudi še ni bilo toliko, sam se jih je v teku dneva nabralo … veliko preveč! Pot sem začela na »Filozofski poti«, kjer te sakure spremljalo z obeh strani in je rezervirana za pešce. Pot se konča blizu srebrnega templja, do katerega nisem šla … gužva in to.

Potem sem se odpravila do mojega drugega postanka, enega parka, kjer naj bi bilo full sakur, sam česar v tistem trenutku nisem čisto dobro razumela, kjer je veliko sakur je tudi veliko ljudi. Tukaj sem v miru pojedla malico ter se odpravila naprej. Množica ljudi res ni zame.

Ta zadnji postanek v Kyotu je bil tempelj Fushimi Inari, ki je znan po svojih mnogih rdečih vratih – tori. Res jih je veliko in zgleda SUPER!!!! Tudi tukaj je bilo ljudi sicer kar precej, sam ker je veliko za hodit, predvsem v hrib, jih veliko tudi obupa.

Po pravici, sem bila tudi sama na tem, da obupam, predvsem ker sem imela svoj nahrbtnik. Sem v eni točki mislim, da svake par korakov pisala maile domov, »WFT, hodim v hirb!!!! HELP!!!«

Sam na koncu sem le prišla do cilja (prilagam, sliko kot dokaz). NI bilo na vrhu nič posebnega, sam en mali tempelj, pa vseeno. Dober feeling, ko si na vrhu.

Po tem pouzdigu sem se odpravila v Osako k bivši sodelavki M, ki je pripravila super večerjo. Potem sva se pogovarjali ter odšli spat. Naslednji dan sva predvsem posedali ter se pogovarjali. V eni točki smo šli ven jest ter do parka pogledat sakure. Je bilo fino, biti spet malce tudi z njo. Popoldne pa je sledila pot domov.

To so bile moje spomladanske počitnice! Bilo je lepo, predvsem zaradi ljudi, katere sem po dolgem času spet videla!!!

H V A L A

Nara

Pa sem prišla nazaj na Japonsko. V Nari sem bila že ob 12ih, tako da sem se prvo odpravila na kosilo, potem pa na sprehod po Nari.

Nara je luštno malo mestece, ki me je čisto prevzelo. In sicer je ravno dosti majhno, da lahko povsod prideš peš, pa dosti veliko, da se lahko vsa masa ljudi porazgubi. Vreme je bilo tudi fantastično, tako da sem najprej imela v načrtu najti kakšen lep kraj, kjer bodo sakure (cvetoče češnje), pa sem malce zašla in se zgubila ter odkrila kraj, kjer so bile srnice, nekaj sakur ter klopca in kar je najbolj pomembno nič, oz. skoraj nič ljudi.

Na klopci sem se potem udomačila ter brala knjigo. Vsake toliko me je prišla pogledat kakšna srnice, ampak ker nisem imela nič za pod zob, so se vse odpravile naprej. Srne v Nari imajo vse odrezane rogove, ker so napadale ljudi za hrano in so bile zato ljudem nevarne.

V eni točki je prišla do mene ena starejša Japonka, ter me vprašala, če me lahko slika … sem bila … O   K. Pa jo vprašam, kje pa? In ona meni, sam naravna bodi, tako da sem šla nazaj brat knjigo. (sedela sem po turško na klopci). Me prav zanima, kakšna je slika. Škoda, da nisem rekla, če mi jo lahko pošlje. No ja pa drugič.

Ko se je shladilo, sem odšla v hostel ter nekaj pojedla. Potem vsa šli z eno Japonsko iz hostla, do sakur, ki naj bi bile osvetljene, pa sva bili prepozni. Ampak nič za to. Sprehod je bil lep in družba cool. Ob desetih se nas je potem ene 5-6 odpravilo na karaoke, kjer sem jaz ostala do enih, potem pa sem šla nazaj v hostel, ter spat. V ponedeljek sem se namreč zbudila ob 5:15 in je bil tako za mano naporen, četudi super dan.

Naslednji dan sme šla najprej malo na okoli, pa spet brala knjigo (na drugem mestu kot dan poprej). Popoldne sem se dobila z M. iz faksa, ki je pripeljala s seboj malega T. (star je eno leto) in je čisti Slovenec. FULLLLLLLLL luštkan!!!! Šli sva na okonomiyaki in potem malce na okoli. Sprehod je bil lep in tokrat me je en Japonec želel slikat, ko sem se postavila na sakuro, da bi me M. slikala. Ko se je sonce skrilo oz. začelo zahajat, sva šli nazaj na postajo, da je šla M. domov jaz pa nazaj v hostel, kjer sem pojedla nekaj jagod (sem si jih v Nari privoščila, DOBRE!!!!). Potem pa sem šla do osvetljenih sakur, ki so bile fulll lepe. Na žalost ni bilo nikjer za sedet, pa moj fotoaparat ni ravno najboljši, sam vseeno, nekaj slik (delajo krivico originalu) :-P

V torek sem šla malce bolj zgodaj spat, ker sem imela namen v sredo zgodaj odrinit v Kyoto in potem naprej v Osako, ampak o tem naslednjič.

PP

Še zadnji dan v Koreji

V nedeljo vsa se najprej najedli, poslovili od lastnika hostla in muce (AJA, imeli so muco) ter se prestavili v drug hostel. Ta prvi, ni imel sobe iz nedelje na ponedeljek. 

Ta drugi hostel, je bil bližje letališču in je bil tudi fin. Bila je to bolj privat hiša, kjer pa to noč ni bilo nikogar v njej, razen midve in še en tip. Tukaj sva pustili stvari in šli na črno omako (iz fižola). Bilo je dobro, sam malce veliko.

Potem sva se naprej odpravili v park posvečen padlim med vojno s Severno Korejo. TU je bilo tiho in … lepo. Na vratih naju je pozdravil vojak, ter vprašal od kod sva; verjetno zaradi statistike. Potem pa je bil sprehod nemoten in lep. Vmes sva se malce usedli in se naučili, kakšen zastave imajo države, ki so sodelovale v vojni. Ne vem koliko nama je vstalo v glavi, sam takrat sva vedeli. :-P

Ko se je shladilo, sva se odpravili v muzej korejske zgodovine, ki je bil zanimiv. Tukaj je bil razložen razvoj območja današnje Koreje vse od začetka, pa do danes. Ko si tako za nazaj pogledaš, kako dolgo smo že tu, pa še vedno delamo iste … napake (da ne rečem kaj bolj …) se mi zdi to res žalostno. Res ne vem, zakaj so meje tako pomembne, da ljudje zaradi tega umirajo in trpijo. Vendar lahko samo upam, da bomo kdaj spoznali, da so meje samo v glavah. Se pravi; upam!

Po muzeju je sledila kava, pa večerja in tuš ter postelja. Naslednji dan sva bili zelo zgodnji, saj sem imela letalo 8:45, kar je veliko prezgodaj. Ampak OK, sem zato prej prišla nazaj na Japonsko in prej začela drugi del mojega potovanja po sami Japonski.

Pa o tem naslednjič :-)

Busan – 3 dan

V soboto je na žalost deževalo, samo sva imeli alternativno v primeru dežja; in sicer muzeji!

Najprej sva šli v glavni muzej za umetnost, ki je bil depresija od depresije. Bil je namreč polen slik od vojne in umiranja in … pač meni osebno BEDNO!

Nato v muzej fotografije (ena soba), kjer je imel razstavo fotograf, ki se je rad slikal nag (ne vse slike, samo nekaj). Sam so bile slike zanimive in po uni depresiji, je bil ta muzej ZAKON! Na koncu je imel veliko slik, kjer je ljudi na plaži prosil, da so držali ogledalo in jih je potem slikal. Na nekaterih fotkah je bil tako prisoten sam, na drugih morje, na tretjih oblaki in tako dalje … pač kamor so ljudje usmerili ogledalo. Na koncu je bilo eno od ogledal na steni, katerega je držal fotograf, tako da si se lahko ti slikal na njegovem mestu. Res zanimiva ideja in dobra razstava.

Potem smo se dobili s kolegom od M., kateri naju je zapeljal do muzeja iluzij. Tukaj smo bili ene 100 let, ker je bilo full zakonsko … pa ne bom preveč govorila, ampak bom kar dodala slike (jih je kar nekaj, tako da bodo na koncu post-a).

Po muzeju smo šli na sladico »seeds hotteok«, kar je kot neka debela palačinka v kateri so semena, oreščki in nekaj podobnega Viki kremi. *YUUUUUUMMMMMYYYYY* Po tem je sledila večerja; račji *pulgogi*, katerega si zopet lahko zavil v solato, ali pa ga jedel kar tako. Kot da nismo imeli dosti dobrot, smo za konec šli še na sladoled. ^-^

Potem sva šli z M. z vlakom domov, pa pod tuš in spat

 … Ohhh wait …

Nisva šli spat, ker sem se jaz v hostlu malce osramotila; in sicer sem enemu tipu rekla, naj se ne igra s štekarjem in da če kaj rabi, naj vpraša tipa na recepciji. In kaj mi tip na to odgovori … Reče mi, da je lastnik, in da mora videt, če luči delajo … *ups* ok ne mali *ups* ampak *UPS* pa *blush*. Sam smo se pa potem začeli pogovarjat. Lastnik je povabil še enega študenta, katerega on neki uči in tipa na recepciji. Je bilo fino; tip iz recepcije, je tudi nekaj zaigral na kitaro in ob tej priliki sem ugotovila, da je začel z delom v hostlu na dan, ko sva midve prišli. Potem naju je lastnik povabil na karaoke, katere je potem sicer vsak zase plačal, ampak OK.

Bil je super zaključek bivanja v tem hostlu. :-)

Sedaj pa še slike. Se nisem morala odločiti, katere naj dodam, tako da jih je kar nekaj :-P