Še zadnja dva dneva

V Kyoto sem se podala zaradi dveh razlogov. Prvi so bile sakure in drugi je bil tempelj Fushimi Inari. Saj vem, da sem videla že veliko sakur, sam je rečeno, da jih je potrebno videti v Kyotu vsaj enkrat in tako je bil to ta moj enkrat.

Ker sem prišla v Kyoto že zjutraj, ljudi še ni bilo toliko, sam se jih je v teku dneva nabralo … veliko preveč! Pot sem začela na »Filozofski poti«, kjer te sakure spremljalo z obeh strani in je rezervirana za pešce. Pot se konča blizu srebrnega templja, do katerega nisem šla … gužva in to.

Potem sem se odpravila do mojega drugega postanka, enega parka, kjer naj bi bilo full sakur, sam česar v tistem trenutku nisem čisto dobro razumela, kjer je veliko sakur je tudi veliko ljudi. Tukaj sem v miru pojedla malico ter se odpravila naprej. Množica ljudi res ni zame.

Ta zadnji postanek v Kyotu je bil tempelj Fushimi Inari, ki je znan po svojih mnogih rdečih vratih – tori. Res jih je veliko in zgleda SUPER!!!! Tudi tukaj je bilo ljudi sicer kar precej, sam ker je veliko za hodit, predvsem v hrib, jih veliko tudi obupa.

Po pravici, sem bila tudi sama na tem, da obupam, predvsem ker sem imela svoj nahrbtnik. Sem v eni točki mislim, da svake par korakov pisala maile domov, »WFT, hodim v hirb!!!! HELP!!!«

Sam na koncu sem le prišla do cilja (prilagam, sliko kot dokaz). NI bilo na vrhu nič posebnega, sam en mali tempelj, pa vseeno. Dober feeling, ko si na vrhu.

Po tem pouzdigu sem se odpravila v Osako k bivši sodelavki M, ki je pripravila super večerjo. Potem sva se pogovarjali ter odšli spat. Naslednji dan sva predvsem posedali ter se pogovarjali. V eni točki smo šli ven jest ter do parka pogledat sakure. Je bilo fino, biti spet malce tudi z njo. Popoldne pa je sledila pot domov.

To so bile moje spomladanske počitnice! Bilo je lepo, predvsem zaradi ljudi, katere sem po dolgem času spet videla!!!

H V A L A