Golden week je za mano in tako kot lani je bilo fantastično!
Za tiste, ki ne veste; pri nas, na Japonskem je Golden week
čas od 28. aprila do 6. maja. V tem času ima veliko ljudi dopust, tako da je
vse malo dražje in malo bolj busy. Ampak, ker je potrebno vsake počitnice
izkoristiti do konca, ter je vmes tudi moj rojstni dan, sem se zopet odpravila
ven iz Takamatsuja. Tokrat me je pot popeljala v Okinavo.
 |
| letalo do Okinave |
Let sem imela kar od tukaj v nedeljo 28.4, nazaj sem pa
prišla včeraj, v soboto 4.5. Letela sem v Naho, kjer se nahaja ta glavno
letališče. Čeprav je Okinava otočje in ima tako veliko malih otokov, sem se
odločila, da ostanem na glavnem otoku ter si pogledam samo otočja, ki so poveza
z mostom. Prav tako sem si našla ljudi, bolj podrobno Couchsurffarje (CS), pri
katerih sem bivala, tako da sem imela družbo ter prenočišče preskrbljeno. Pa da
se kar lotim samih počitnic.
Se pravi v Naho sem priletela 28. aprila ob pol dveh
popoldne. Na letališče me je prišel čakat Zdenek, to je CS, pri katerem sem bivala
najdlje. Prišel je skupaj s Haruno, ki je tako kot jaz bivala pri njem nekaj
dni. Oba sta Čeha; on piše ali dela nekaj na področju biologije z muhami
(doktorsko, al podoktorsko al …), ona pa je pol Japonka, ki je v Kjotu probala
najti delo v filmski industriji. Ker ji to ni uspelo, gre domov v Prago, kjer
bo organizirala nekakšen sejem …. Pa saj niti ni pomembno. Prišla sta pome z
manjšo zamudo, ampak nič hujšega.
Nato smo se odpravili v južni del otoka, kjer smo si
pogledali Himeyuri Monument (nekakšni park) ter Peace memorial park. Ta drugi
park je imel VELIKO »koinobori« (leteči krap), ki so simbol »dneva otrok«, ki je danes 5. maja.
Prav tako smo imela iz pečin lep pogled na morje na eni strani in spomenik
padlim na drugi. Bilo je nice, vendar rahlo vetrovno. *opazka: Na splošnem je
Okinava kar vetrovna.
 |
| koinobori malo drugače |
 |
| pogled iz Peace Memorial park |
Po parku smo se odpravili do plaže, Mibaru beach, kjer sta
se Z. in H. kopala, jaz sem malo šetala po plaži ter opazovala morje.
Temperatura vode je bila sicer prijetna, sam je bilo zunaj mrzlo in je pihal
veter, tako da se pač nisem kopala. Sem pa potem morala poslušat NON-STOP,
zakaj pa ne greš v vodo, zakaj pa nisi šla, joj kok si čudna … mislim Leave me
the F… alone!!!! Če se mi ne hodi v vodo, pač ne bom šla! Ampak ok!
 |
| sprehod po plaži Mibaru |
Smo šli potem naprej in našli nekakšne ruševine, ki so bile
sicer majhne, sam meni čisto cool. Po kratkem sprehodu okoli njih, smo šli še
do grobnice … nekoga, kar je bila stena in verjetno je bilo to to, sam … nihče
ni točno vedel. :-)
 |
| na vrhu ruševin |
Prav tako smo na poti našli Cape sth.; to je rt od koder
lepo vidiš morje. Bil je tudi nekakšen park, sam ker smo prišli pozno, je bila
tema in tako nismo videli ravno dosti. Po večerji v Joyfull-u in kratkem stopu
v trgovini smo šli domov, ki se je za čase mojega bivanja v Okinavi nahajal
blizu mesta Onna v OIST (Okinawa Institute for science and tehnology). Tukaj sva imeli H. in jaz
vsaka svojo sobo, tip je odstopil svojo ter od cimra (kateri ni bival več tam),
on pa je spal na tleh (po svoji izbiri!).
Naslednji dan smo se potem odpravili na sever, kjer je bil
plan najti kakšno dobro plažo ter se kopati. Ta dan smo se na žalost nekajkrat
malce »skregali«, tako da je bil na trenutke malce napet. Z avtom smo se
odpravili na sever, do enega otoka (1 km v širini), kjer je bila po mojem
mnenju full dobra plaža. Imela je pesek, hiter in lahek dostop do vode, kamne,
da bi se dalo snorklat … sam je bila malce na strani neka grobnica (naj samo omenim, da so na Okinavi,
grobnice POVSOD, ampak res povsod!). Tako da to pač potem ni bilo dobro za
gospodično H., ki je bila že tako meni malce preveč … memememememememememe!!!!
Prav tako moram povedat, da sta se v avtu veliko časa pogovarjala po češko, kar
jaz pač ne razumem. Tako da sem potem jaz malce brskala po netu (s kindlom),
kar pa spet ni ustrezalo Z, ki mi je zatežil, da to pa ne gre, naj lepo prosim
gledam ven. Oz. kar je bilo še bolje, da
je češčina in slovenščina itak full blizu in da se lahko potrudim in govorim
oz. vsaj razumem kaj govorita. WTF!!!! Pa ja lahko delam kar JAZ hočem, še
posebej, če ne morem sodelovat v pogovoru. Čist iskreno, mi je na trenutke čist
ustrezal, da sta govorila svoj jezik, ker sem tako lahko jaz razmišljala po
svoje. Malce sta mi bila težka družba. Tipek je bil: to kar jaz verjamem je
100% prav in če se ne strinjaš z mano potem …!!!! Ženska pa je bila memememe,
kar pač ne gre vedno. Tako da sem bila raje tiho večino časa in probala uživat.
Kar tudi sem!
 |
| naše prevozno sredstvo |
Pa da se vrnem nazaj: Po dolgi vožnji, smo končno našli
plažo, kjer smo snorklal. Ne morem reč't plaval, ker se to ni dalo. Voda se ne
spusti dosti za to. Ampak je bilo nice. Vsak od nas je imel soje plavutke in
masko, tako da je bilo cool. Da smo imeli vsi opremo, gre vsa zahvala Z., ki je
kupil ali si sposodil da smo lahko snorklal. Po plavanju smo pojedli bento
(malico) ter se malce posončali ter odšli naprej. Z. je imel filozofijo, da smo
lahko v avtu do naslednje plaže namesto zunaj na soncu, kar mi sicer ni čisto
jasno, ampak smo tako videli še eno »plažo«, ki je bila boljša od prve. Iz avta
smo namreč videli »jame«, katere smo hoteli iti raziskat.
 |
| sončenje po snorklanju |
Pakirali smo avto, ter šli peš kokr se je dalo. Potem pa v
vodo. Tukaj sem jaz stopila na … nekaj, po vsej verjetnosti morsko klobaso, ki je
spustila nekaj v vodo … nič ni peklo ali karkoli, sam se je prijelo plavutk in
potem nisem mogla dobit dol. Tukaj se je hitro spustilo dno in smo plavali ob
steni proti jami. V vodi je bilo veliko rosa pikic, ki so se po dolgem času
izkazale za meduze. Bilo je na tisoče malih meduz, ki jih nisi videl, ker jih
je bilo toliko in oči niso pravilno fokusirale. Šele ko sem jih nekaj ujela z
roko in dala očem čas za fokus, sem videla da so meduze … moja prva misel je
bila AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA, potem pa no ja, bo že.
 |
| veliko ... |
Tako
pač plavamo in plavamo in plavamo, nakar ugotovimo, da tisto ni bila jama,
ampak sam vdolbina v steni. Ko smo potem hoteli iti nazaj, pa je bil tok tako
močan, da smo vsi porabili kar nekaj energije, da smo splavali nazaj do točke,
kjer se tok obrne. … OMG, je bilo malce naporno.
Po tej plaži smo se odpravili do čisto severne točke
imenovane Cape Hedo – FULLLLLLLL vetrovno, itak.
 |
| rt Hedo; Haruna, Zdenek in jaz |
Od tu do nove plaže, kjer
smo se samo sprehajali. Meni je tle tudi spodrsnilo in sem si malo komolec
pofrzenkala, ampak nič hudega. Na poti do hrane smo se ustavili na nekem
parkirišču, kjer so imeli želvice! A nista dobri. Meni sta bili pač fulll fini
ter na še eno plažo, kjer je H. snemala morje (potrebovala je posnetek morja,
po tem ko sonce zaide za svoj projekt).
 |
| želvici :) |
Hrano smo našli v Nago v eni fulllllll luštkani
restavraciji. Bilo je ravno prav, da sem se najedla brez da bi se prenajedla.
Po tem smo odšli domov ter spat.
V torek je potem H. odšla za en dan na nek otok, Z. je moral
delat, mene pa sta prišli iskat Jolanda (iz Poljske, dela v Ibaraki-ken kot
scientist) in Yuki. Tako sta se začela najboljša dneva celega dopusta. Pa o tem
kasneje ^_-
No comments:
Post a Comment